Gremo spet na morje (Poreč

Naj priznam, da v dezevnih dnevih tezko prenasam samega sebe. Se toliko bolj pa me ubija kombinacija kletnega stanovanja in primanjkovanje sonca. Z Anjo sva se odločila, da jo mahneva na morje k njenim starim staršem, ki imata luštno hišo v okolici Poreča. Jaz seveda s kolesom, ona je pa raje nagasirala najinega pugija, kateri bo tudi our ticket back home. Zal tale “dopust” ne bo trajal dolgo, ker imava oba fax obveznosti, tako da bova kaj hitro nazaj. But we’ll enjoy while it lasts.

Pred odhodom zjutraj sem bil nekako nervozen. Kljub temu, da sem vedel da je enodnevni “izlet”, sem bil še vedno malo zadržan, ker sem vedel, da pot ne bo ravno lahka kot pita (tako kot Angleži pravijo). Načrtovano je bilo okrog 170km in kot pač vemo kar precej vzpenjanja. Štart je bil časovno ok, mal po osmi sem spokal. Kot vedno, sem doma vsaj eno uro nepotrebno mečkal in razmišljal če imam vse itd. Kot da toliko rabim za en dan, lol. Na večdnevnih odpravah teh težav ni, prvi dan pač komplikacija preden štartaš, potem pa pač je kar je; samo še potuješ. Doma te pa samo strahovi ovirajo in skozi kolebaš če imaš vse, pa če bo vse okej itd. Um te proba prepričat, da ostaneš doma. Ampak zaenkrat še ni uspel, hehe.

No, po štartu sem nekako preklinjal po Ljubljani, ker sem praktično vsak semafor nabasu na rdečo. Mater, lih razletiš kolo na luštnih 25, pa bremzi na nulo. Pa jovo na novo. Tako mi je sam prehod čez Lj. vzel več kot sem pričakoval. Šele okoli desete ure sem ga res začel pičit proti Vrhniki in naprej. Od Ljubljane naprej ga je luštno letelo kljub vetru; bil sem namreč precej manj naložen, kot ponavadi. Vzpon do Postojne je minil hitro in brez težav. Energije je bilo očitno veliko.

20120601_110254 — Med Vrhniko in Logatcem…

20120601_115523 — Mal pred dvanajsto v najvišje slovensko mestece…

Vreme je bilo bolj kilavo, čeprav meni najbolj ugodno. Ni pripekalo, dež me tudi nikjer ni ulovil; sapica je bila znosna. Užival sem…

20120601_123716 — Okrog Nanosa, razgledi iz zgoraj so bili najbrž prečudoviti…not.

Kilometri so tekli precej hitro, očitno sem dovolj verigo namazal. Zadnjič okol Dubrovnika je že vse tako škripalo, da sem samo čakal kdaj bo popustila. =) Innn poteeeemmm srečam nekoga, ki mi je totalno nabil inspiracijo…

20120601_130418 — Mike on the bike…poba iz dojčlanda…

20120601_130330 — …ki gre nekako tkole “mal” naokol. Debatirala sva po mojem kakšno uro in pol o vsem živem, predvsem o njegovem potovanju. Vsa čast, ne morem opisat kako fajn je srečat nekoga takega. Mike if you are reading or checking this, big props to you and your tour. See you on the road. =)

Po tem srečanju je sledečih 40 kilometrov minilo brez da bi to sploh občutil. Oziroma občutenja so bila divja. Ves čas sem premleval v glavi o prejšnjem srečanju; ni mi dalo miru, dalo mi je novih idej in želj.

20120601_153155 — Lušten razgled iz Črnega Kala

20120601_160613 — V Kopru po kolesarski poti, mal za dušo.

20120601_165231 — Tukaj se je pa počasi začel safr tega dneva. Vzpon iz Kopra. Pričakoval sem muke, ampak ne takšne. Vroče je bilo, počasi so noge protestirale, prometa pa toliko, kot da proti Hrvaški meji neki talajo. Seveda polno brezobzirnih italjančkov, ki te obidejo v ogromnem radiju 20cm mimo belance. Čudim se, da vedno ohranim mirno kri. Kriljenje v takšnih primerih zna postati usodno, kajti tudi za tem italjanom pride naslednji. Zbranost je ključnega pomena. Aja, pa vrtet čimhitreje, da si čimprej skozi. Dober trening.

Do meje sem bil priča skoraj dvema bližnjima srečanjema. Na srečo brez hudih izidov. Tik pred mejo, tabla prepovedi za kolesarje. Pojma nisem imel o drugem prehodu, GPS me na vsak način hoče spravit čez ta prehod. Ok, zavijem dol z glavne ceste, in tik ob cesti peljem po makadamu, misleč da pride tik pred prehodom nazaj na cesto. Figo. Na koncu sem kot največji debil plezal čez ograjo s kolesom. Hvala bogu ni bil preveč naložen da sem ga lahko dvignil dovolj visoko. Jupi. Policist na prehodu pa prijazno opozori, da naslednjič naj grem s kolesom čez prehod 3km bolj proti morju, ker je ta cesta prenevarna za kolesarje. No shit. Še posebi če tam tavaš v petek popoldne, ko vsi rinejo na morje.

20120601_180456 — Na Hrvaški strani sem imel poln k. prometa, zavil sem na stranske poti. Gps me je peljal malo gore dole, levo desno. Nabral sem extra kilometre.

20120601_191800 — Zadnji kilometri so se kot ponavadi vlekli kot polž sredi Sahare…ko sem prišel do tega mostu, sem vedel, da sem zmagal. No, skorajda…še en pasji klanček za finiš me je čakal, ampak nič kar bi mi lahko pokvarilo okus zmage.

In tako sem prispel na cilj, kjer me je že nestrpno čakala Anja. Bil sem dokaj pozen, okoli pol osme ure. Samo vrtenje mi je vzelo slabih 9 urc, nabrcu sem skoraj za svojo centimetrsko višino razdalje (188km) s povprečno 21kmh. Kr okej.

Naslednji dan pa…